Na obisku pri lipicancih

Datum: 30 avgust 2022

Obiščite dvorec v katerem je živela ena najstarejših plemiških družin na Slovenskem. Vstopite v zeleno oazo na kamnitem Krasu, kjer se vzgaja lipicance - plemenite bele konje, ki so ponos Slovenije.

Prvotni lastniki dvorca Ravne, katerega začetki segajo v 14. stoletje, so bili Raunachi, ena najstarejših rodbin avstrijske dežele Kranjske. Njen član Martin Raunach je spremljal Friderika III. Habsburškega na njegovo kronanje za nemškega kralja v Aachen, njegov brat Jakob pa je istega kralja deset let pozneje spremljal na poti v Rim na kronanje za rimsko-nemškega cesarja.

Dvorec Ravne je bil v 17. stoletju sedež ene večjih plemiških posesti na Slovenskem, o njem pa se je dolgo časa zelo malo vedelo. V času, ko je posest prešla v last Hohenwartov, ene najpomembnejših evropskih in najstarejših plemiških družin na Slovenskem, se je dvorca držalo ime "raj na Krasu”.

Tik pred dvorcem je v fazi obnove bogat baročni vrt, ki je bil nekoč zasajen z eksotičnim drevjem, nekaj se jih je še ohranilo, ponašal pa se je tudi s štirimi geometrično urejenimi cvetličnimi polji in fontano. Bodoči načrti prenove predvidevajo v sklopu dvorca ureditev golf igrišča, parkirišč in apartmajskega naselja.

Zaokroženi baročni kompleks z osrednjo grajsko stavbo, parkom, kaščo in hlevi je eden redkih celovito ohranjenih tovrstnih spomenikov na Notranjskem in sprehod po njem in pod 200 let starim lipovim drevoredom vzbuja nostalgijo. 

Kobilarna Lipica kot najstarejša evropska kobilarna ima pri dvorcu Ravne pašnike, v njeni lasti pa so tudi grajski hlevi. Slednji so postali dom za vzrejo mladih lipicancev, nekdaj paradnih konj habsburškega dvora. Vsako leto februarja na posestvo pripeljejo enoletne žrebičke, ki ostanejo na Ravnah do četrtega leta starosti. Potem jih odpeljejo nazaj v Lipico, kjer jih začnejo trenirati za dresurno jahanje. Prav na Postojnskem in Pivškem je bil v času avstro-ogrske monarhije največji del lipiškega posestva zunaj matične kobilarne.

Mimo dvorca je urejena tematska kolesarska trasa »Pot gradov«, ki dvorec povezuje s Parkom vojaške zgodovine . Od tam pa vodi mimo vasi Šmihel in Narin na Šilentabor, kjer se kolesarska pot razcepi na tri krake – eden vodi mimo gradu Kalc do Bača, drugi do vasi Podtabor in tretji do Jenezinovih na Ratečevem Brdu. 

 


 

Morda niste vedeli?

 

  1. Najslavnejši Raunach je bil vitez Bernardin, eden štirih poveljnikov, imenovanih za obrambo vzhodnih meja cesarstva, zadolžen za Istro in Kras. Bil je osebni prijatelj cesarja Maksimilijana I. in med izbranci, ki so prisostvovali njegovi smrti.

 

  1. Dvorec Ravne si je lastilo veliko število plemiških rodbin. Med bolj znanimi so bili Hohenwarti, kjer je še posebej izstopal grof Franc Jožef Hanibal (1771-1844), eden najuglednejših kranjskih naravoslovcev, zbiralec rastlin in mineralov ter soutemeljitelj kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ki je predhodnik današnjega narodnega in prirodoslovnega muzeja Slovenije. Slednjemu je podaril svoje zbirke školjk, okamnin in jamskih kapnikov. Jožef Hanibal je napisal prvi vodnik po Postojnski jami (1832). Po njem pa se imenuje tudi prvi v kraškem podzemlju najdeni hrošč drobnovratnik.

 

  1. Prostor Dvorca Ravne je mešanica kamnitega Krasa in zelene Notranjske. Zaradi izjemne biodiverzitete je več kot polovica občine v območju Nature 2000. Tod mimo vodijo migracijske poti medveda, risa in volka. V bližini v času deževja nastane 17 presihajočih jezer.  Največje (Palško jezero) je v času ojezeritve veliko za kar 300 nogometnih igrišč. Na tem območju živi rakec kraški škrgonožec, ki ga ne najdemo nikjer drugje na svetu. Zadnja lastnica dvorca je bila grofica Izabela Hohenwart, rojena Marenzi, ki je leta 1906 razdedinila sinova Gilberta in Rudolfa, ker sta posest proti njeni volji prodala. Kupila ga je že po desetih dneh.

 

Zapis je bil izdelan v sklopu projekta Interreg Italia – Slovenija, MerlinCV. Cilj projekta je povečanje turistične atraktivnosti in prepoznavnosti čezmejne regije preko kreacije inovativnih in trajnostnih turističnih produktov. V ospredju je vključevanje elementov kulturne dediščine v turistično ponudbo, pa tudi uvedba trajnostnih vsebin na vseh področjih. Tako izdelana turistična ponudba bo na voljo turističnemu gospodarstvu, lokalnim skupnostim ter vsem zainteresiranim obiskovalcem.