Datum: 12 november 2020

Gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle je skupaj s Pragozdom Krokar uvrščen na Seznam svetovne dediščine UNESCO. V pet let dolgem procesu izbiranja in strokovnega preverjanja predlaganih gozdov, pri katerem je aktivno sodeloval Zavod za gozdove Slovenije, je Odbor za svetovno dediščino pri UNESCO izbranim gozdovom iz 10 držav priznal posebno vrednost, ker so dokaz izjemnega razvoja bukovih ekosistemov v Evropi po zadnji ledeni dobi.

UNESCO PRVINSKI BUKOVI GOZDOVI

Gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle je skupaj s Pragozdom Krokar uvrščen na Seznam svetovne dediščine UNESCO.

V pet let dolgem procesu izbiranja in strokovnega preverjanja predlaganih gozdov, pri katerem je aktivno sodeloval Zavod za gozdove Slovenije, je Odbor za svetovno dediščino pri UNESCO izbranim gozdovom iz 10 držav priznal posebno vrednost, ker so dokaz izjemnega razvoja bukovih ekosistemov v Evropi po zadnji ledeni dobi.

Nominacija omenjenih dveh gozdnih rezervatov na seznam svetovne naravne dediščine pomeni za slovensko gozdarstvo novo potrditev strokovnega sonaravnega dela z gozdovi. Gozdovi bistveno prispevajo k biotski pestrosti in ekološkem ravnotežju v vse bolj obremenjeni krajini, varujejo tla pred erozijo, uravnavajo vodni odtok in zagotavljajo pitno vodo ter nas oskrbujejo z lesom in številnimi drugimi dobrinami. Zaradi strokovnega dela s slovenskimi gozdovi v obdobju zadnjih 65 let, seveda na podlagi mnogih spoznanj iz še bolj oddaljene preteklosti, postajajo ohranjeni gozdovi že kar zaščitni znak Slovenije, kar ima ugoden vpliv tudi na razvoj turizma pri nas.

Že pred desetletji so slovenski gozdarji določili gozdove, ki so z vidika njihovega stanja in razvoja še posebej pomembni, jih izločili iz gospodarjenja in jih zavarovali kot gozdne rezervate. Ob sonaravnem delu z vsemi gozdovi je to dodaten prispevek gozdarstva k ohranjanju naše narave. Na različnih gozdnih rastiščih jih je 170. Med njima sta tudi gozdna rezervata Snežnik-Ždrocle, ki je s 793,9 ha največji, in Pragozd Krokar (74,5 ha).

Pragozd Krokar predstavlja nedotaknjene prvinske gozdove na slikovitem obrobju Kolpske doline, gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle pa obsega starodavne bukove gozdove, s predeli prvinskih gozdov, zaradi specifičnih rastiščnih razmer blizu morja in višine Snežnika pa bukev tu tvori zgornjo gozdno mejo in izpričuje moč preživetja v najbolj ekstremnih razmerah. Oba gozdna rezervata ležita sredi obsežnih gozdov, ki so vključeni v omrežje Natura 2000.

Zgodba bukve in njen pomen

Bukev (Fagus sylvatica L.) je klimaksna drevesna vrsta, razširjena po večjem delu Evrope. Naravno raste v zahodni in srednji Evropi, južni Skandinaviji ter na Balkanskem, Apeninskem in Pirenejskem polotoku. NA vzhodu raste vse do Ukrajine. V Alpah raste do 1700, v Apeninih pa do 1950 metrov nadmorske višine. V Sloveniji je bukev z 31% v skupni lesni zalogi najpogostejša drevesna vrsta v Sloveniji, v okviru naravne potencialne vegetacije pa bi njen delež dosegel celo 58%. Bukev je ena izmed gospodarsko in okoljetvorno najpomembnejših drevesnih vrst in v Sloveniji s svojo izredno rastnostjo dosega enega svojih optimumov.

Na širšem območju Pragozda Krokarja in Gozdnega rezervata Snežnik so bila najpomembnejša ledenodobna zatočišča bukve, ki je prav od tukaj spet naselila večino srednje in zahodne Evrope. To so vrstno najbogatejši bukovi gozdovi v Evropi, tu je zibelka evropske bukve. Odlične razmere za njihovo rast pri nas kažejo tudi izjemne višine, ki jih ta vrsta dosega. Kot pravi dr. Robert Brus, strokovnjak na področju raziskovanja bukev, bi po njegovem če bi  izbirali uradno nacionalno slovensko drevo, bi sam zato brez oklevanja predlagal bukev.

Navadna bukev je do 40 metrov visoko in do 1 meter debelo listopadno drevo z veliko zaobljeno krošnjo in razvejenim, srednje globokim koreninskim sistemom. Deblo je ravno, skorja je celo pri starejših drevesih tanka, siva in gladka, le izjemoma v spodnjem delu nekoliko razpokana. Poganjki so rjavkasti, goli in bleščeči, brsti rjavi, podolgovato zašiljeni do 3 centimetre dolgi in od vejic vedno odklonjeni za kot 45 stopinj. Cvetni brsti so nekoliko bolj okroglasti. Listi so večinoma dvoredno nameščeni, enostavni in podolgovato jajčasti; od 6 do 10 centimetrov dolgi in 3-7 cm široki. Zgoraj so temnozeleni in bleščeči, spodaj svetleči. Mladi so dlakavi, starejši obdržijo dlačice samo po listnem robu.

Najraje ima sveža, globoka in s humusom bogata tla. Razmeroma dobro prenaša zimski mraz, mladje je zelo občutljivo za spomladansko slano in daljšo sušo. Navadna bukev je sencozadržna drevesna vrsta, zlasti mlada drevesca lahko desetletja čakajo v senci. Je subatlantska vrsta in ima rada vlago, sušno in hladno kontinentalno podnebje ji ne ustreza. Slabo prenaša mestno okolje, zlasti zbita tla, sol in industrijske pline.

V Sloveniji je navadna bukev med gospodarsko najpomembnejšimi drevesnimi vrstami. Ima trd, težek, elastičen in na prostem slabše obstojen les z veliko ogrevalno močjo. Iz njega pridobivajo kakovostno oglje, uporaben je za izdelavo pohištva, zlasti upognjenega, parketa, vezanih plošč in za železniške pragove. Plodovi, vendar samo kuhani ali praženi so užitni, surov žir so nekoč uporabljali za prehrano prašičev. S suho destilacijo bukovega lesa so pridobivali katran, iz katerega so pridobivali vtirala in mazila za zdravljenje revmatičnih težav in putike. Navadna bukev je tudi okrasno drevo, primerno za večje parke, večje vrtove in drevorede.

Verjetno najdebelejša bukev v Sloveniji raste v Stari Povšni v Kokri – ima obseg debla do 580 cm in je visoka 30 metrov. Na tem območju rastejo tudi bukve, ki dosegajo višino 46 metrov, kar spada med največje primerke te drevesne vrste.

Zanimivosti: Ostanki oglja iz paleolitskih jam, pelodne analize in genetske raziskave današnjih populacij kažejo, da je imela bukev svoja ledenodobna zatočišča ne samo na Balkanskem in Apeninskem polotoku, kot so doslej domnevali, ampak tudi na območju današnje Slovenije. V zahodno Evropo se je po ledenih dobah zaradi geografskih danosti razširila prav iz teh lokacij.

(Robert Brus: Drevesne vrste na Slovenskem, 2000)